Predstava Ljubimki Mladinskega gledališča Ljubljana je na zadnji februarski dan segla v srce abonentom kamniškega Maistrovega abonmaja – malo zato, ker se odvija v neznani dolini, v kateri razen lesne in šiviljske industrije obstaja bore malo možnosti za zaposlitev (moški so tako bodisi gozdni bodisi tovarniški delavci, ženske pa gospodinje in šivilje, tu in tam tudi prodajalke), malo pa zato, ker so prizori nasilja tako zelo zasidrani v naše nezavedno, da se nanje odzovemo z obrambnim smehom ali grobo potlačenim jokom. Roman Ljubimki avstrijske pisateljice in Nobelove nagrajenke Elfriede Jelenek je pretresljiv prikaz življenja na avstrijskem patriarhalnem podeželju, kjer kraljuje protestantska etika preživetja, ki od žensk (pa tudi moških) zahteva natančno kalkulacijo dejavnosti – čas za družino je odmerjen izjemno strogo in precizno, da ne bi motil kapitalističnega mehanizma v tovarni, zabava je omejena na obisk vaške gostilne, ljubezen na potešitev moškega užitka, medsosedski odnosi pa na vprašanje: Kaj neki soseda zdaj pričakuje od mene s tem, ko mi je prinesla piškote? Roman, ki preizprašuje družbene norme in stereotipe, ne da bi jih odkrito kritiziral, je režiserka Nina Ramšak Marković z izjemno natančnostjo in tenkočutnostjo prenesla na oder, kjer smo lahko prisostvovali seriji prizorov – nekateri so se na odru odvili istočasno – v katerih so se Primož Bezjak, Daša Doberšek, Boris Kos, Anja Novak, Ivan Peternelj, Romana Šalehar, Stane Tomazin, Miranda Trnjan in Lara Vouk preizkusili tako v vlogi pripovedovalca in opazovalca kot v vlogi aktivnega igralca. Pohvaliti velja zlasti štiri glavne junake – vsestransko Anjo Novak, ki nadvse doživeto odigra Paulo, Staneta Tomažina v vlogi njenega duševno neuravnovešenega partnerja Eriha, Dašo Doberšek v vlogi preračunljive Brigitte in navihanega Primoža Bezjaka v vlogi narcisoidnega zaročenca Heinza.
Čeprav sta v ospredju zgodbi 15-letne Paule in malo starejše Brigitte, lahko spremljamo tudi druge like, od njunih izbrancev – Paulin izbranec je preprost kmečki fant, ki dela v gozdu, Brigittin pa električar, ki je na tem, da odpre svoje podjetje – pa do njunih staršev in sovaščanov. Nihče izmed njiju ne vidi v svojih izbrankah posebni dekleti oz. ženski, ki hrepenita po romantični ljubezni in pozornosti, temveč le objekt za zadovoljitev svoje sle in spočetje otrok. Vendar to bi jima še lahko spregledali skozi prste, njunega prostaškega obnašanja v gostilni, spogledovanja z drugimi ženskami, posilstva, poniževanja in udarcev pa si ne moremo izbiti iz glave. Šokira nas s kakšno lahkoto Paulin izbranec urinira v toaletno školjko nekaj sekund zatem, ko je skoraj do smrti pretepel svojo mlado soprogo, po drugi strani pa se sprašujemo, kaj neki obe ženski vleče k največjima “bebcema” v vasi, da tako hitro privolita v vlogi gospodinje, matere, neveste in služabnice. Ali izven tradicionalnih, že stoletja trajajočih vzorcev, res ne moreta najti neke bolj dostojne rešitve za svojo ekonomsko eksistenco? Zdi se, kot da bi se vsem skupaj mudilo ostvariti plan, ki je zapisan v genskem zapisu prednikov, kot da kot individuumi nimajo pravice izbrati življenjske poti, ki bi bila vsaj malo drugačna od poti njihovih staršev in starih staršev. Najstnica Paula je praktično še otrok, ko zanosi, njena mati pa zvari maternični strup in pripravlja pripomočke za splav še preden ji hči do konca pove, da je noseča. Oče jo iz dneva v dan pretepa že zavoljo njene odločitve, da postane šivilja, nato jo pretepajo in spolno zlorabljali še drugi sovaščani. Režiserka se je zelo potrudila, da je pokazala like v predstavi brez moraliziranja in patetike, kar ji je prav gotovo uspelo ravno zato, ker je vključila vidik pripovedovanja iz stališča tretje osebe, ki opazuje, nečustveno komentira in pri tem ne podaja nobenih vrednostnih sodb. Komični element pa je v tem, da komentar oseba, na katero se ta nanaša, takoj zatem ponovi in ga pred občinstvom utrdi kot neoporečnega. Zdi se kot da bi vsi igrali igro z maskami, ki bi jih sproti odkrivali in nadaljevali brez njih v istem slogu. Čeprav je dramaturško “platno”, na katerega je z ekspresivnimi in naturalističnimi toni naslikana zgodba, nedvomno razpet skozi vidik žrtve, ki ne zna živeti brez svojega krvnika, pa ta pristranskost zaradi duhovitega prikaza preprostih kmečkih likov in njihovih neškodljivih opravil niti ne pride toliko do izraza.
Gledalec je od vsega začetka osredotočen na lepoto scenografije, ki jo sestavljajo visoke Alpe, ki se nahajajo nekje v ozadju, medtem ko v ospredju najdemo poleg vaške gostilne še dve kmečki hiši, znotraj katere spremljamo premike parov, ki se pred poroko dobesedno slinijo drug okrog drugega, po poroki pa zapadejo rutini, ki jo pri moških sestavlja delo in branje časopisa, pri ženskah pa kuhanje in skrb na prvem mestu za ugodje moškega, šele kasneje pridejo na vrsto otroci. Ker je z otroci oz. dojenčki v predstavah vedno problem, kako jih čim bolj realistično in verodostojno vključiti na oder, se je ekipa Mladinskega gledališča raje odločila, da ne bo niti poskušala vztrajati na avtentičnosti, temveč na metaforiki. Paulina zelo na hitro iz kuhinjske pečice potegne štruco kruha, ki milo zajoka ter jo ogrne v belo krpo, iz katere simpatično stremi glavica krajca. Prav zaradi tovrstne komične metaforike nasilje nad žrtvami izpade nerealno, kri na Paulinem obrazu pa neverodostojna. Po drugi strani je največ gnusa med kamniškim občinstvom poželo pohrkovanje vaškega perverzneža, ki je večkrat pljunil svojo sluz v robec ali bogsigavedi kam in pri tem izzivalno gledal v publiko, ki se je – tako se zdi – kar oddahnila, ko ga je proti koncu predstave vendarle zadela kap (čeprav je malo zatem “vstal od mrtvih”). Niti naturalistično prikazali seksualni odnosi, pri katerih je v oči gledalcev dobesedno rinila bela poskakujoča moška zadnjica niti golo, anoreksično in okrvavljeno telo Pauline ni vzbudilo toliko ambivalentnih občutij kot so jih prikazi odhrkavanja in uriniranja – vsega, kar je povezano s kakršnimi koli izločki. Čeprav so določeni rekviziti (štruca kot novorojenček) ali geste (brisanje ust kot znak oralne zadovoljitve) le nakazovali dejavnosti nastopajočih, pa je pozornost vzbudila tudi zgodovinska knjiga o 2. svetovni vojni, ki je od vsega začetka nemo zasedala osrednje mesto v prostoru. Niti z enim samim drugim rekvizitom ali aktivnostjo ni bilo namreč izrečeno, da se zgodba odvija sredi vojne vihre. Bi mar na like iz avstrijskega podeželja gledali kako drugače, če bi vedeli, da se nahajajo na strani okupatorja? Bi se z njimi lahko manj poistovetili? Je sploh pomembno ali se zgodba odvija na senčni ali na sončni strani Alp, ko gre v bistvu za isto protestantsko miselnost (“kdor ne dela, naj ne je”, “če mi sosed daruje nekaj, pomeni, da nekaj večjega od mene pričakuje”), sorodno mentaliteto in pripravljenost za pest drobiža žrtvovati svoje telo in dušo kapitalistu ali kakšnemu drugemu gospodarju?
- Miša Gams
