Abonenti Maistrovega abonmaja si ne bi mogli želeti boljšega zaključka gledališke sezone kot je omenjena predstava kranjskega Prešernovega gledališča, ki je bila označena kot velika zmagovalka lanskoletne prireditve Dnevi komedije v Celju, na kateri je bila proglašena za žlahtno komedijo po izboru strokovne žirije, medtem ko je režiserka Ajda Valcl prejela naziv žlahtne režiserke, Vesna Pernarčič pa naziv žlahtne komedijantke po izboru strokovne žirije. Predstava, ki bi jo poleg proletarske komedije lahko opredelili za družbenokritično farso, je sicer nastala po scenariju italijanskega pisca satiričnih tekstov Daria Fo-ja že leta 1974, ki je z zgodbo o obubožanih delavkah iz milanskega predmestja, ki so se odločile upreti vrtoglavnemu naraščanju cen na ta način, da v trgovini iz protesta niso nič plačale, povzročila val posnemanj, ki so botrovala k temu, da so kar nekaj italijanskih delavcev in delavk zaradi kraje odvlekli v zapor. Ker danes v Evropi ekonomska situacija zaradi nenehnih novih vojnih žarišč, hiperinflacije, naraščajočih socialnih razlik in drastičnih podražitev ni prav nič bolj zavidljiva, se z nastopajočimi na odru lahko hitro poistovetimo, saj razumemo njihova dejanja kot iskanje priložnostnega izhoda iz neskončnega začaranega kroga brezpravnosti in revščine, ki mu ni videti konca. Na začetku predstave glavna igralka Antonija (Vesna Pernarčič) pojasni prijateljici Margheriti (Vesna Slapar), kaj se je pravkar zgodilo v trgovini – ker so se cene hrane še enkrat zvišale, plače pa ostale iste ali celo upadle, se je nakupovalkam zdelo upravičeno, da odnesejo nekatera živila domov brez plačila. Medtem ko se je sama brez pomisleka pridružila revolucionarnim taticam, jo je ob misli, da bo to izvedel njen mož Giovanni (Aljoša Ternovšek), ki je podrejen preverjenim normativom in etičnim vrednotam, stisnilo pri duši. S prijateljico sta na hitro pospravili ukradene artikle pod posteljo in celo zaigrali nenadno Margheritino nosečnost, da bi prikrile Antonijino “grešno” dejanje.
Zaradi dveh ukradenih paketov riža, pasje konzerve, v omako namočenih zajčjih glav in nekoliko semen za papige, se v nadaljevanju razvije dinamična burleska, ki se zaradi moškega nepoznavanja ženske anatomije in ginekologije nadgrajuje v neslutene razsežnosti. Vodo na mlin napelje tudi policist (Blaž Setnikar), ki se Antonijinemu soprogu Giovanniju predstavi kot oseba, ki je na strani podplačanih delavcev in ki v prostem času celo obiskuje proteste, čeprav se zdi, da z nenehno menjavo vlog pravzaprav le želi čim hitreje priti do kradljivk, da bo na ta način prilezel kako stopnjo višje na svoji službeni lestvici. Režiserka Ajda Valcl že na začetku izpostavi problematiko prekarnih delavcev, gospodinj pa tudi podnajemnikov, ki se še dandanes nahajaju na samem dnu ekonomske piramide, saj dostikrat kolebajo med plačilom najemnine oz. stanovanjskih stroškov in nabavo hrane – medtem ko je Antonija kot gospodinja brez vseh prihodkov, Margherita dela preko študentskih napotnic nečakinje v klicnem centru FURS-a (čeprav vlada preko FURS-a preganja prav tovrstne oblike dela kot “delo na črno”), njuna partnerja pa delata kot sodelavca v zavarovalniškem podjetju za plačo, ki jo nenehno nižajo, dokler ju za nameček ravno na isti dan ne odpustijo. Tudi onadva se – tako kot njune partnerke – znajdeta v položaju, ko morata krasti in tihotapiti hrano, le da Giovanni in Luigi (Miha Rodman) - kot moškim pritiče – tihotapita meso, medtem ko ženski v nosečniških trebuhih prenašata zelenjavo.
Vrhunec komedije predstavlja trenutek, ko Margherita zaradi policajeve radovednosti odigra popadke, medtem ko ji pod obleko poči vrečka z olivami, ven pa po nesreči padeta dve olivi, ki ju Giovanni prav resno proglasi za jajčeci, ki ju je zarodek kar sam izvrgel iz trebuha in ki ju kasneje po sili razmer “nesojeni oče” poje za večerjo. Ko Margherito odpeljejo v porodnišnico in ostane Giovanni sam v veri, da ji bodo otroka zaradi prezgodnjih popadkov premestili v telo druge ženske, poskuša njenemu zaskrbljenemu partnerju na čim bolj preprost način razložiti ves proces nosečnosti in prednosti sodobnega porodništva, pri tem pa se zaplete v serijo komičnih nelogičnosti, ki se zdijo nadvse verjetne tako Luigiju kot policistu. Ta se po številnih preoblekah in simbolnih smrtih kot mačka z devetimi življenji vsakič znova vrne nazaj, dokler ne dočaka s strani Antonije priznanje, da je vendarle kradla. Vendar pa se zdi po številnih lažeh, prevarah, poskusih uboja in “vstajenjih”, dejanska kraja riža še najmanjši problem, ki bi v primeru, da bi bila s strani državnih aparatov tolerirana, za vse vpletene in družbo kot celoto, predstavljala minimalno koleteralno škodo. Pri tem se postavi vprašanje, ali ne bi bilo vpletenim v tovrstne kraje osnovnih živil, za katere vsi vemo, da omogočajo preživetje na najbolj eksistencialni ravni, najbolje pogledati skozi prste in razmisliti o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka vsaj v obliki mesečnega zneska minimalne vrednosti nakupovalne košarice osnovnih dobrin, kot pa da s preganjanjem revežev sami sebi pljuvamo v skledo?
Seveda se nam ob ogledu predstave poraja še veliko drugih vprašanj – moški spol je pod taktirko ženske režiserke predstavljen kot precej iracionalen, nedojemljiv, butast in kastriran (“hrana za kastrirane pse”), kar tudi Giovanni na nekem mestu izrecno izpostavi, gledalec pa se upravičeno vpraša, ali je možno, da kak sodobni moški še ne ve, kako izgleda trebuh v petem mesecu nosečnosti, da se zarodek ne nahaja objet z jajčeci v nekakšni slanici in da se ga ne da kar tako po tekočem traku presajati iz enega trebuha v drugega. Tudi policist, ki po eni strani “nasede” vizualizacijam sodobne tehnologije, po drugi pa pade na preizkusu ženskih “duhovnih” čaščenj, se izkaže za iracionalno bitje, ki podleže vsem ideologijam, dokler se – napolnjen s helijem – ne znajde tudi sam kot noseči mehurček v vzporednem svetu metafor, ki postavijo pod vprašaj vso fizično realnost. Čeprav junakov na koncu ne odpeljejo v zapor, jih vseeno deložirajo, saj že več mesecev niso plačali kredita in najemnine, a kljub temu, da si eno samo vrečko čipsa razdelijo na ulici, ostanejo vseeno srečni, da imajo drug drugega. Tako je zgodovinski krog socialnih neenakosti, ki ga je Dario Fo v svojih družbeno-kritičnih satirah vedno znova izpostavljal, sklenjen z ugotovitvijo, ki bi jo podpisal tudi Klaus Schwab, ki je nekje pred začetkom zadnje epidemije izrekel famozni stavek: “Ostali bodo brez vse lastnine in bodo srečni.” Pohvaliti velja tako domiselno napisan scenarij, ki predstavlja ostro kritiko neoliberalne družbe, ki je poštene delavce oropala dostojanstva ter odpira vprašanja o smiselnih oblikah upora v sodobnem svetu, kot tudi doživeto igro nastopajočih. Prav vloga prekarne delavke s FURS-a, ki je prisiljena lagati in krasti, da preživi in policaja, ki je v popoldanskem času ginekolog, v prostem času pa protestnik, medtem ko svoje sotrpine v službenem času zapira in preganja, poraja kopico dvomov v uspešnost kakršnega koli družbenega upora, saj je ta zaradi številnih, med seboj sprtih posameznikov in skupin, že v štartu obsojen na neuspeh. Vseeno pa je proletarska komedija Vse zastonj! Vse zastonj! pri kamniškem občinstvu vzbudila obilo prešernega smeha in tako dodala piko na i k zaključku petih predstav letošnjega Maistrovega abonmaja. Z radovednostjo pričakujemo nov nabor gledaliških užitkov ...
- Piše: Miša Gams
- Foto: Miša Gams
