V četrtek, 25. januarja se je v sklopu Maistrovega abonmaja s predstavo En k te gleda v kamniškem Domu kulture izkazala plesno-igralska skupina Zavoda Godot. Čeprav naslov sproža najrazličnejše asociacije, ki vbujajo pester nabor kletvic in drugih vulgarizmov – nekaj iskrene jeze je bilo moč zaznati v prizorih kot je npr. udarjanje po vratih– pa je osrednja tema te kratke plesne predstave Kafka s svojo legendarno zgodbo Preobrazba. Režiser s skrivnostnim nazivom NN je s pomočjo koreografa Branka Potočana (ki ga poznamo po številnih izvrstnih avtorskih koreografijah in plesnih delavnicah) in oblikovalca luči Andreja Petroviča, poskušal predstaviti vizijo o tem, kako se lahko človek počuti, če je stisnjen v kot in išče načine, da bi preživel v absurdni družbi, ki mu ne omogoča dostojnega preživetja, temveč ga celo postopno potiska v brezizhodni položaj. Žanrsko raznolika predstava vsebuje elemente fizičnega teatra, klasične drame, plesne predstave in cirkusa.
Igralsko-plesna ekipa v sestavi Inan Du Swami, Klara Kastelec, Tadej Pišek in Mojca Špik tako že v uvodu predstavi različne gibalne različice, ki s pomočjo drobnih detajlov, kot so neobičajno miganje z rokami, prsti pa tudi nogami, uprizarjajo premikanje insektov in postopno tvorjenje enotnega organizma z osmimi okončinami. Plesalci (oblečeni v črna oblačila s črno-belimi supergami) znotraj bele scenografije, sestavljene iz 24 belih desk in štirih stolov, delujejo kot šahovske figure, ki se premeščajo, preskakujejo, pohajajo po deskah ali pa se pod njimi sklanjajo in visijo kot kakšni pajaci, ki se med seboj podpirajo in z vsakim gibom ustvarjajo številne nove plesne variacije. Ena izmed plesalk se tako ležerno razkomoti na soplesalčevih dvignjenih nogah, ki oblikujejo sedež, na katerem suvereno sedi, spet drugje se plazi pod desko in išče oporne točke, na katerih bi se lahko vsaj za nekaj časa obdržala. Drugi igralec se vzvišeno sprehaja po deskah, katere mu nastavljajo in podpirajo njegovi plesalski sotrpini, ter govori v telefon, kot da svet izven njega ne obstaja. Deska služi plesalcem kot miza, sedišče, sprehajalna pot, čoln, vrata in celo kot truga. Oklepajo se je z vsemi štirimi okončinami, se plazijo po njej, določajo njene meje, stičišča in prebežališča ter v kombinaciji z drugimi deskami uprizarjajo situacije iz življenja Gregorja Samse pa tudi iz nekaterih drugih novel Franza Kafke. V letaku, ki smo ga dobili ob predstavi, je zapisano: “Naučili so nas, da je “jaz” nekaj, kar preprosto imaš. Niso pa nam povedali, da si moramo umetnost ega predstavljati kot nekakšna vrata. K tem vratom prihajamo in tolčemo po njih, tolčemo in tolčemo, saj si vstopa ne le želimo, temveč ga potrebujemo.”
Motiv trkanja po birokratskih vratih, ki se nikoli ne odprejo, nam je znan iz neke druge novele istega češkega pisatelja, še bolj pa iz lastne življenjske prakse trkanja na vrata raznih državnih ustanov, ki premorejo ogromno dodatnih regulacijskih mehanizmov, da ostajajo še bolj hermetično zaprta in nedostopna običajnim smrtnikom. Marsikoga ima, da bi jim že na začetku navrgel “En k vas gleda” in se jim izognil v največjem možnem loku. Ta odtujitev vsega čutečega, prvinskega in organskega od togega sistema in njegovih zakonitosti, se po kafkovsko izraža kot preobrazba v nekaj fantomskega, nadrealističnega, sublimnega, kar lahko na trenutke vodi v masovno psihozo in norost posameznika, ki ga je kolektiv pripravljen žrtvovati na oltarju družbene celovitosti in reda.
V nekem trenutku se štirje igralci, med katerimi se nahajata dva, ki se gibljeta bolj v plesno-cirkuških vodah in dva, ki sta bolj gledališkega tipa, razdelijo v dve skupini – na eni strani je Gregor Samsa, na drugi pa ostali trije družinski člani oz. podnajemniki, ki jih družina naseli v stanovanju zaradi pomanjkanja denarja. Od tistega trenutka naprej se celotna situacija za Gregorja Samso močno zaostri, saj ga družinski člani oz. podnajemniki s skupnimi močmi vržejo iz stanovanja v simbolično smrt, ki jo ena izmed plesalk ponazori z odločnim odhodom iz prizorišča skozi vrata dvorane.
Poleg fizične utrjenosti in koreografske zverziranosti plesalcev, ki so tako rekoč brez postanka izvajali fantastične akrobacije in ostale plesno-gibalne variacije, velja pohvaliti sam scenarij in dramaturško zasnovo te večplastne predstave, ki v veliki meri gradi napetost na simboliki predmetov in komunikaciji med plesalci. Pohvaliti velja tudi glasbeno podlago, ki v prvi polovici vključuje precej lahkotno klasično glasbo (J. S. Bach, A. Vivaldi, G. F. Handel, S. Barber, G. Bizet, Jean-Philippe Rameau), v drugi polovici, ko pridejo na plano vse tegobe preobraženega Gregorja, pa se pojavi slovenski rock noir, ki ga izvaja Duo Silence. Prav s pomočjo senzibilne in vsestranske glasbe je ekipa lahko predstavila določene asociacije in podtone Kafkinega literarnega dela, s katerim se marsikdo lahko poistoveti. Kamniška publika je umetnikom namenila zaslužen aplavz in se z zadovoljstvom namenila proti vratom kulturnega doma.
- Miša Gams
